Govorniški natečaj 2018

19260324_1318908574879643_931497456619391097_n
Datum: 23. 1. 2018

Dijak 5. letnika Maks Dakskobler je 15.1.2018 na govorniškem natečaju zasedel drugo mesto. Iskrene čestitke!

Ob vstopu v novo leto je poseben izziv za dijake govorniški natečaj. Že 29 let ga razpisuje KKZ z namenom, da bi se mladi učili javnega nastopanja, pridobili izkušnje in usposobili za naloge, ki jih čakajo. Z govorniškim natečajem se ohranja spomin na dr. Tischlerja. Nagrajenci govorniškega natečaja svoj govor predstavijo na podelitvi Tischlerjeve nagrade, ki jo je v letošnjem letu prejela Lenčka Kupper, “ker je številnim otrokom in nam po vsej Koroški in v celotnem slovenskem kulturnem prostoru s svojimi pesmimi ustvarila toliko lepega in osvežujočega.” (Janko Krištof).

Teme letošnjega nagorovniškega natečaja so bile tri:
1. Moj jezik je del raznolikosti Evrope! Podaj kratek pogled na življenje manjšinke / manjšinca – morda tudi pod vidikom pobude Minority safepack, ki skuša na pravni ravni zadostiti potrebam in zaščiti jezikovnih manjšin v združeni Evropi.
2. Kaj praviš današnjim odraslim, ki ti zapustijo onesnažen svet? Ali vidiš v aktualnih nastavkih (e-avti, prizadevanja za zaščito klimatskega stanja etc.) smiselno in dovolj daleč segajoče početje za ohranjanje intaktne narave?
3. V letu 2018 Slovenci obhajamo Cankarjevo leto (100-letnica njegove smrti). Ivana Cankarja beremo kot klasika literature – razmisli o njegovih besedilih in podaj kratko stališče o aktualnosti le-teh in o tem, ali je branje slovenske literature za mladega človeka še važno oz. potrebno?

Kandidati so najprej imeli predizbor na svojih šolah, zaključno tekmovanje pa je 15.1.2018 gostila Slovenska gimnazija v Celovcu. Sodelovala sta dva dijaka naše šole: Maks Dakskobler (5. letnik) in Sara Terbuch (4. letnik).
Žirija je imela težko nalogo, ker so bili govori izredno dobri. 
Prvo mesto je zasedel Luka Podlipnik (Slovenska gimnazija), drugo mesto Maks Dakskobler in tretje mesto Leon Založnik (Trgovska akademija). Vsem iskreno čestitamo!

Foto: Novice

Govor našega nagrajenca Maksa Dakskoblerja:

Spoštovani, dober dan. Moje ime je Maks Dakskobler, prihajam iz Slovenije, če smo bolj natančni iz okolice Kranjske Gore. Zakaj stojim tukaj pred vami? Rad bi spregovoril o… Ali pa začnimo raje takole, predstavljajte si seldečo situacijo: Vnuk sedi v naročju svojega dedka, ta pa mu pravi: »Vidiš mali, tukaj je včasih tekel potok, kot otrok sem se kopal v njem, pa a vidiš tisto golo pobočje, no, tam je bil včasih gozd. Pa vidiš tisto hišo tamle? Včasih je bilo pozimi tukaj toliko snega, da ljudje iz hiše niso mogli skozi vrata.« Kako je bilo pred 100 leti in kaj bo čez 100 let.
Da, spregovoril bom o spremembah, o klimatskih spremembah, spremembah podnebja in narave okoli nas, spregovoril bom o posledicah onesnaževanju našega sveta. Kaj naj torej za začetek rečem svojim prednikom, ki so mi zapustili takšen svet? Kaj na rečem mojim sovrstnikom? vsem generacijam, ki pridejo za mano? Prednikom lahko rečem samo, da jim ne zamerim, da so živeli kot so, ker vem, da sam verjetno ne bi živel drugače. Razlog, da jim namenim le te besede? Ko pride do klimatskih sprememb je leto 1965 zgodovina, ko pride do klimatskih sprememb je včeraj zgodovina – prepozno. Oni niso vedeli kaj bo leta 2100, če ne začnejo živeti drugače, če ne začnejo varovati našega sveta, oni niso vedeli kaj bo ČE in kaj bo ČE NE. No, mi – in ko rečem mi, mislim vse nas v tem prostoru in vse nas, ki živimo – mi to vemo.
Mi vemo kaj se bo zgodilo z našim planetom čez 100, 200 ali 300 let, če ne začnemo živeti drugače, če ne začnemo živet okolju prijazno. Pa ne samo to, da vemo kaj nas čaka, mi celo vemo – za razliko od naših prednikov – kako problem rešiti. Imamo alternative, pa če pogledamo zgolj površno imamo: električne avtomobile, obnovljive vire, nove načine okolju prijazne industrije, imamo… Na eni strani bolezen in na drugi zdravilo. Na eni strani problem in na drugi strani – za razliko od naših prednikov: rešitev. Zakaj torej ne ozdravimo naše zemlje?
Zakaj? 1. zato, ker to ni v interesu gospodarstva, industrije – kapitala. Denar je sveta vladar, in kdor ga služi tako, da ob enem onesnažuje okolje – torej večina – ne bo prenehal s tem samo zato, ker bo čez 100 let gladina morja le nekaj centimetrov višja. To nas privede do 2. problema: ko pride do onesnaževanja, naša dejanja danes ne vplivajo direktno na nas, lahko rečemo da mi danes žanjemo to kar so sadili naši predniki in da mi danes sadimo tisto, kar bodo želi otroci naših otrok.
In ker ne občutimo posledic lastnih dejanj, nas to privede do tretjega problema. Do tega, da je za večino nas – in ko rečem nas mislm na vse ljudi, ki živimo v razvitih delih sveta, »civiliziranih delih sveta« in se na dnevni ravni ne spopadamo s sušo, poplavami in ekstremnimi vremenskimi pojavi – no, za večino nas, je še vse vredu. Za mnoge, so klimatske spremembe le fikcija – nekaj izmišljenega, ker sami tega ne občutijo to za njih ne obstaja.
Še huje kot to, da sami ne občutimo svojih dejanj, pa je to, da jih nekje na svetu čuti nekdo drug. Saj, vemo, da se topijo ledeniki, vemo da po svetu izumirajo razne vrste živali, vemo da judje ponekod ne vidijo belega dneva zaradi smoga, vemo da je vsak dan več naravnih katastrof, ampak kaj pa nas, večino to briga? Kaj pa nas briga če je nekje v južnem delu Tihega oceana neka država, otočje imenovano Salamonovi otoki, katero sestavlja 6 večjih in približno 900 manjših otokov. Kaj pa nas briga če je tam poplavilo nekaj manjših otokov. Kaj nas briga, če je tam 25 ljudi izgubilo dom, ker jim ga je preplavilo morje? Kja nas briga, če nekje na svetu nekdo žanje, tisto kar mi sadimo? Nas ne. In to je največji problem ko pride do onesnaževanja okolja.
Ni problem to, da mi ne bi zanli živeti drugače, ni problem to, da mi ne bi poznali rešitev. Ne, problem je, da mi onesnažujemo okolje in ker ne občutimo posledic, s tem ne prenehamo. Saj, tudi pri nas zime niso več take kot so bile včasih, vendar to večine ne moti, sploh pa pomoli na naših obalah, kamor poleti hodimo na morje, še vedno niso pod gladino morja, tako da to sigurno ni tako velik problem. V naših kozarcih – kozarcih večine pa je še vedno pitna voda. In zato, ker je za večino leto za letom »še vedno tako«, ne naredimo dovolj, da bi bilo tudi za vse druge ljudi, ter za vse generacije, ki bodo prišle za nami »še vedno tako«.

Zato se za konec vprašam, ali bom res jaz tisti, ki bo svojemu vnuku v naročju govoril: »Veš, mali, vedeli smo, kako rešiti situacijo, ampak je nismo, ker smo mislili samo nase, ker za večino takrt to ni bil takšen problem, ker se nam ni zedlo nujno potrebno, ker nismo mislili na vas – naše potomce, ki pridete za nami na ta svet.« No mogoče jaz danes mojim prednikom ne očitam nič, vem pa, da bodo naši potomci nam – in ko rečem nam, mislim vse nas, ki živimo danes – imeli še kako veliko za očitati, če ne začnemo živeti drugače, če ne začnemo živet okolju prijazno!

Hvala!