Refleksije o šolanju na daljavo

IMG_20200415_080705
Datum: 29. 4. 2020
Kategorija: Blog, Dijaki

Refleksija

Ko smo dobili informacijo, da se bodo šole zaradi koronavirusa zaprle in da bomo imeli „home schooling“, pouk na daljavo, sem se najprej izredno veselila. Mislila sem, da bo zabavno, kar je prva dva tedna tudi bilo. Potem je začelo postajati dolgočasno in začela sem pogrešati prijatelje in včasih tudi šolo.
Navadila sem se na novo enolično vsakdanje življenje, kar dan za dnevom postaja vedno bolj dolgočasno. Zjutraj vstanem ob pol osmih, pregledam e-pošto in se nato lotim nalog, ki nam pošljejo učitelji. S tem vedno hitro končam, da imam nato še veliko prostega časa. Prosti čas preživljam z športom, kuhanjem in peko različnih jedi in sladic. Priznati moram, da tudi zelo veliko časa preživljam na telefonu in z gledanjem filmov. To mi vsekakor ni všeč, ampak na žalost se je težko odvaditi, ker je to tudi edina možnost, da lahko malo ohranjaš socialne kontakte. Jaz osebno sem človek, ki ima rad raznolikost in akcijo. Skozi biti doma, je posebno naporno, ker bi raje bila s prijatelji. Zdaj mi je celo ljubše, da spet začnem hoditi v šolo, kot da si gremo doma z družino drug drugemu na živce.
Te velikonočne počitnice sploh nisem imela občutka velike noči. Vsako leto pride k nam cela „žlahta“, da skupaj popraznujemo. Letos smo morali praznovati samo v najožjem krogu, kar je bil zelo čuden občutek. Tudi glede maš je bilo tokrat nekaj popolnoma drugega, ker smo samo od doma lahko sodelovali. Res je, da je veliko bolj tiho in osebno, ampak tudi moram priznati, da mi je velika noč kot sem jo navajena, veliko bolj všeč in nekako se mi zdi, da je nekaj naboljšega, če lahko greš k maši ali velikonočnem žegnju in zdi se mi, da je tudi bolj veselo, če se lahko srečaš s celo družino.
Vsak dan si predstavljam, kako dolgočasne bodo letošnje počitnice, če ne moremo iti z družino na morje. To poletje bo prvo, v katerem bomo doma in zame je to velika sprememba, ker po navadi vsake počitnice preživimo vsaj en mesec na Hrvaškem. Sprašujem se tudi, če bomo sploh lahko šli na jezero, ko so pa tako strogi ukrepi. Kdaj se bomo lahko vrnili v vsakdanjost, ki smo jo do pred nekaj časa še poznali? Mislim, da si zdaj že vsi želimo, da se lahko vrnemo v tisto vsakdanjost.
Upam, da bo tega kmalu konec in se bodo ukrepi malo sprostili.
Zala Filipič, 2. letnik
Sprememba

V zadnjih tednih se je spremenilo res veliko stvari. Ta novi virus je zmedel veliko ljudi in vzel je že kar nekaj nedolžnih življenj. Nikoli si nisem mislila, da bo stanje tako resno kot je. Na začetku so nas vsi mirili in govorili, da do nas to sploh ne bo prišlo. Nihče ni vedel, da se bo to razneslo po celem svetu.
Odkar sem doma, se trudim čim bolj sproti delati vse za šolo, saj ne želim vse delati zadnje dni. Meni osebno se zdi, da je za pouk kar dobro poskrbljeno in nekako res upam, da bomo letnik končali v šoli. Me pa vedno bolj skrbi, da nas bodo vsi zasuli s testi, ko se pa res vrnemo v šolo. Sama bi rada, da poskusimo kakšno možnost pridobivanja ocen preko računalnikov, saj nočem, da nas tisti mesec v šoli vse zadane kap.
Doma mi je zaenkrat še kar dobro. Poleg tega, da se velikokrat skregamo, mi je še vseeno bolje to, kot pa da sem sama v internatu. Doma veliko pospravljamo, ker prenavljamo skoraj celo notranjost hiše. Meni je to zelo všeč, saj bo vse res lepo. Všeč mi je tudi to, da imamo zunaj velik vrt in travnik z drevesi, kamor grem lahko, kadar hočem. Veliko hodim tudi na sprehode z mami in moram reči, da so mi vedno bolj pri srcu.
Poleg dela za šolo in dela doma delam tudi veliko drugih stvari. Ker rada pojem, to delam skoraj vedno. Najraje pojem, ko ni okoli mene nikogar, saj nisem tako samozavestna, da bi pela pred drugimi. Z mojo najboljšo prijateljico Iris si piševa tudi pisma, kar mi je zelo všeč. V pismih si piševa o bolj osebnih zadevah in občutkih. Meni se zdi ideja, da si to piševa na tak način, zelo dobra, saj sva obe glede tega nekako staromodni.
Poleg vseh dobrih stvari je veliko tudi slabih, saj imam veliko časa za nepotrebno razmišljanje. Veliko razmišljam o tem, zakaj je sploh prišlo do vsega tega in ali je vse to nastavljeno, da se ˝znebijo˝ šibkih ljudi.
Res upam, da se navadno življenje kmalu spravi na noge in da pospravimo te težke čase samo še v naš spomin.
Patricija Kožuh, 2. letnik

IMG_20200417_132703

Danes je 17. april, kar pomeni, da je minilo več kot mesec, od kar moramo biti strogo doma, saj se je od 13. marca situacija na svetu zaradi širjenja virusa bistveno spremenila. Sprva nisem mogla verjeti, da se to res dogaja, a kmalu so stvari postale vedno bolj resnične.
Zaprle so se šole, morali smo spakirati stvari in se odpraviti domov. Ljudje so si začeli kupovati zaloge hrane in drugih pomembnih stvari, parkirišča so bila polna, vsi smo morali nositi maske in rokavice. V trgovinah so bile prazne police, nikjer nisi več našel razkužila za roke ali mask. Zaprli so tudi bare, restavracije, razna podjetja in veliko ljudi je začelo delati od doma ali pa celo izgubilo službe. Tudi mi učenci opravljamo naloge od doma. Zaprle so se tudi občine in vsak dan je bilo gibanje vse bolj omejeno in strožje nadzorovano.
Moja mama dela v domu za starostnike, kjer se je zelo poznalo pomanjkanje mask, zato se je odločila, da bo kar sama sešila 150 mask, najprej za sodelavce, potem pa še za sosede, bližnje in za kogar koli, ki jih potrebuje. Za štiri maske je potrebovala približno uro, zato sem ji na pomoč priskočila tudi jaz, kasneje pa še njena prijateljica. V približno tednu in pol smo s šivanjem končale.
Medtem ko sem si jaz čas krajšala s sprehodi v gozdu, risanjem, slikanjem, gledanjem serij in z video klici, se je situacija po svetu slabšala, kar me je prestrašilo in me še kar zelo straši. Zato sem se poskušala izogniti novicam o številu novo obolelih in o smrtnih žrtvah, saj me je to spravljalo v še slabšo voljo.
Upam, da se bo stanje kmalu tako izboljšalo, da se lahko življenje spet nadaljuje, in da se o epidemijah učimo samo še v zgodovinskih knjigah.
Maša Rozman

Velika sprememba

Spomnim se, kako smo sedele pri mizi za kosilo Barbara, Tia in jaz in se pogovarjale o stvareh, ki se dogajajo po svetu. Barbara je zasledila, da se je decembra pojavil nov virus, poimenovan Covid19 oz. koronavirus. Vse smo bile radovedne, kaj je to, zato smo brskale po internetu za dodatne informacije. Izvedele smo, da se je v Wuhanu 2019 razvil virus, ki je nevaren za ljudi. Bile smo začudene, kaj to pomeni in nismo vedele, ali se lahko okužimo ali pa je to le en preplah, ki ga mediji po navadi znajo kar dobro napihniti. Nekaj dni smo bile vse prestrašene in smo se spraševale, kaj če pride do nas, ampak smo kar hitro prišle do zaključka, da v tako mali državi, kot je Slovenija, se nam ni treba bati, da se nam bo kaj zgodilo.
Nekaj mesecev kasneje smo prebrale na internetu, da ima Italija že kar precej okužb. Začele smo se spet spraševati, kaj to pomeni in kakšne so možnosti, da ta virus pride do nas. Vse smo bile sedaj še bolj prestrašene. Okužbe so se začele pojavljati tudi ponekod v Avstriji, in ker se mi šolamo tam, je nas bilo strah, kakšne posledice to nosi. Kmalu za tem pa smo izvedele, da se različne šole in fakultete drugod po svetu zapirajo. Seveda vsi vemo, kaj to pomeni … POČITNICEEE! Sprva sem si mislila, kaj je lepšega kot to, da bomo lahko še več doma, kot pa drugače. Veselila sem se, saj sem dom in vse domače že zelo pogrešala, a nisem se zavedala, kaj to prinaša s sabo.  Če sem čisto iskrena pa nisem verjela, da se bo to prav zares zgodilo!
Napočil je veliki dan,  petek 13., in odhod domov. Pome v Avstrijo je prišla mama, da sem lahko čim več stvari vzela domov, ker so strokovnjaki govorili, da se ta virus zelo hitro širi, in da ne bo hitrega povratka nazaj v šole. Ko sem prišla domov, sem si oddahnila, saj sedaj sem doma, tukaj se mi nič ne more zgoditi. Kar hitro sem ugotovila, da bom morala uvesti nekaj sprememb, če se želim izogniti temu virusu. Od učiteljev smo dobili navodila za delo doma in hitro sem si zavihala rokave ter odšla delat.
Doma počnem veliko stvari, hodim v hribe z družino ali s fantom, telovadim, pomagam staršem okoli hiše ali pri kosilu, delam za šolo ali pa se družim z babico in dedkom. Moram priznati, da mi je delo od doma boljše, saj si sama izberem urnik dela in ko naredim vse za šolo, sem prosta in uživam v dnevu. Lahko bi preživela še celo šolsko leto tako.
Manca Lesjak, 2. letnik

IMG_20200415_080705
Zdaj smo že v petem tednu karantene in veliko se je spremenilo. Seveda tudi pri meni doma, v Bistrici v Rožu. Ker sta šola in vrtec zaprta, ni nobenih ljudi na cesti. Tudi prometa skoraj ni, zato je zunaj zelo tiho. Občuti se skoraj tako, kot bi bilo celo mesto mrtvo. Za občino Bistrico je precej težaven čas, saj lokalne restavracije in športni klubi ne morejo zaslužiti nobenega denarja. Moramo pa slediti ukazom naše vlade, da lahko naši prijatelji, stari starši in kolegi ostanejo zdravi.
Zdaj imajo ljudje več časa za svoje družine in delo doma. V vasici Zgornji Kraji, kjer živim jaz, vidim večino sosedov skoraj cel dan delati na njihovih vrtovih. Seveda pa imamo tudi za šolo veliko dela. Moja dnevna rutina vključuje 2-3 ure pisanja besedil ali izpolnjevanja listov za različne predmete. Svojim staršem poskušam pomagati na vrtu. Ampak pogosto nimam motivacije za vrtno delo, zato pogosto gledam televizijo in igram veliko video igric. Za spremembo igram zvečer pikado z očetom.
Iz te situacije sem se naučil, da nastanejo najbolj neumni pa tudi lepe ideje, kaj se lahko naredi med časom doma, če je večji skupini ljudi res dolgočasno. Jaz sem zase spoznal, da sem v zadnjih letih babici in staršem premalo pomagal na vrtu ali pa na splošno pri delu doma.
Elias Branz, 2. letnik

Spremembe v zadnjem mesecu

Če bi mi kdorkoli rekel leto dni nazaj, da se bo zgodilo nekaj, kar bo ustavilo cel svet, bi se mu po vsej verjetnosti smejala. No, res se je zgodilo to. Pojavil se je virus, ki se nam je približeval počasi, vendar neustavljivo. Sedaj je tukaj in povzročil nam je veliko zmed in sprememb.
Vse se je začelo ob začetku marca ali še prej, ko se je virus pojavil v Italiji. Situacija je bila vedno hujša, številke so bile grozne. Začela se je panika tudi pri nas in seveda so tudi tukaj hitro zrasle številke. Od takrat so se začeli uvajati strogi ukrepi. Najprej so zaprli šole in zdravstvene domove, potem pa tudi firme in vse ostalo z izjemo trgovin. Tako smo po hitrem postopku vsi ostali doma in kmalu tudi zaprti v občini.
Zaradi panike so se začele prazniti trgovine, bilo je zastrašujoče, vse te prazne police in vrste na blagajnah; ko sem to videla, me je kar stisnilo v prsih. No, jaz osebno sem se hitro pomirila, vendar so bili moji starši zelo zaskrbljeni. Največja panika je bila, ko je mami zbolela, za tem pa še jaz in moj bratec, ampak brez skrbi, ni bil koronavirus.
Šolo delamo od doma, sporazumevamo se preko maila in drugih aplikacij. Dobimo nalogo ter rok oddaje, kar je dokaj v redu. Na začetku sem bila še dokaj sproščena, vendar sem hitro ugotovila, da ni tako enostavno. Veliko časa preživim za računalnikom, saj moram vse sama poiskati in vsako snov sama obdelati. Nisem si mislila, da bom kdaj komaj čakala na vrnitev v šolo.
Z družino večino časa preživimo doma, seveda se odpravimo tudi na sprehod, saj ne moreš biti ves čas zaprt doma. Izogibamo se stika z ljudmi. Opazila sem, da nekateri zelo težko preživljajo to obdobje, ker niso navajeni biti doma in drugi se pa ne zavedajo resnosti situacije. Seveda je to pripeljalo do tega, da so prepovedali izhod iz občine. Ne vem, kako je drugje, vendar v našem naselju sem opazila, da precej ljudi hodi okoli in to ne po predpisih. Seveda jaz ne morem ukreniti nič glede tega, lahko poskrbim zase, ostale pa opozorim.
Ekstremno mi dviguje živce to, da se vsi pritožujejo glede karantene in vsega tega, a se ne zavedajo, da je nekje drugje veliko huje in se dogajajo tudi hujše stvari (npr. vojne). Upam, da se bomo vsi kaj naučili iz tega. Konec koncev mislim, da smo ljudje sami krivi za to, kar se dogaja. Seveda tudi jaz hočem nazaj v realnost, ampak za zdaj je tudi to v redu, v drugih državah je veliko huje.
Anastasija Jovanova, 2. letnik

IMG_20200417_131939
Pisanje o doživljanju sedanje situacije

Od 13. marca naprej se je naše življenje tako spremenilo, kakor sem mislila, da se lahko samo v kakšnih norih sanjah. Svet na splošno se je moral skoraj čez noč ustaviti; zaprli so vse izobraževalne ustanove, vrtce, večino trgovin, bilo je konec treningov, druženja in še bi lahko naštevala. Čuden občutek je, saj sem se še en mesec nazaj občudovala afriške plaže in spoznavala svet, zdaj pa se vse to zdi tako daleč in nemogoče.
Veliko sem razmišljala, kaj to pomeni na splošno za svet, poklicala babico, vprašala mami: “Kaj nam naša Zemlja s tem skuša povedati?” Njeni odgovori so mi dali misliti, hkrati pa sem se še bolj začela zavedati, kako lepo mi je in kaj vse imam.
Ne moram ravno reči, da mi je hudo, kljub situaciji imam vse: Hišo, v kateri sem dejansko zelo varna in če se bom držala pravil, so možnosti za okužbo majhne. Starša opravljata delo, ki se lahko nadaljuje od doma, torej na srečo moja družina ne bo občutila kakšne večje krize.
Pa vendar, v vsaki stvari se najde nekaj dobrega, slišala sem, da se je onesnaževanje zmanjšalo že za kar 40 procentov.
Pogrešam seveda svoje “prejšnje”, bolj vsakodnevno življenje, ko sem lahko obiskovala treninge in se družila s svojo trenerko, pa sošolce in profesorje, prijateljice, ko sem lahko še svobodno in brezskrbno uživala. Tudi velikonočni prazniki so letos imeli čuden priokus; vedno smo se dobili v širšem krogu družine, šli k sveti maši in pripravili velikonočni zajtrk, letos smo to opravili čisto drugače in upam, da je bilo zadnjič tako. Pa včeraj bi morala biti botra pri sveti birmi, ki je seveda odpadla, pa tako sem se veselila.
Današnji tehnologiji zahvaljujoč, lahko moje šolanje poteka kolikor toliko nemoteno. ZOOM in druge podobne aplikacije omogočajo tudi video konference, kar je super, saj tako lahko vsaj malo vidim spet sošolce in razredničarko. Glavna tema je bila seveda zdajšnja situacija, za katero upamo, da se kmalu umiri in da se kmalu spet vidimo v razredu drugega letnika.
Moji dnevi so si med seboj zelo podobni, vsak večer si za naslednji dan pripravim cilje, ki jih poskušam opraviti: delo za šolo, da se bom vsaj malo gibala ali telovadila, vsakih par dni pokličem obe babici, da malo poklepetamo. Ker mami veliko dela, ji velikokrat priskočim na pomoč tudi v kuhinji in sedaj imam končno čas, da se malo poglobim tudi v snov za vozniški izpit, ki se že zelo bliža.
Kakorkoli zadevo obrnemo, je prinesla veliko sprememb, dobre in slabe. Upam, da se stvar kmalu umiri in postopoma začnemo spet normalno živeti.
Ivana Kordiš, 2. letnik

Moje doživljanje v času karantene

Ko sem prišel domov 13. marca, je bila situacija pri nas še dokaj pod nadzorom, vse je bilo še odprto in življenje je potekalo normalno. Kmalu za tem se je pripetil ogromen izbruh v sosednji Italiji, ker virusa niso jemali resno in so se ljudje kljub prepovedi družili. Zaradi tega so bili prisiljeni zapreti meje. Delo se je zaustavilo in življenje nas vseh prav tako. Sedaj imamo čas za stvari, na katere nismo mogli niti pomisliti pred to svetovno krizo.
Na začetku karantene sem se družil s prijatelji, ker situacija ni bila še tako resna, a s časom so prišle pripovedi druženja, zato sem sedaj večinoma doma. Kdaj pa kdaj grem do bratranca, skupaj igrava nogomet in video igrice. Včasih se srečam s sosedo in skupaj greva na sprehod, da sem vsaj malo v stiku z drugimi ljudmi, ki niso moja družina.
Dvakrat na dan grem s psom na sprehod, nekatere dni tudi trikrat, ker mi je zelo dolgčas. En dan, ko sem bil z psom na sprehodu, sem videl italijanski poljicijski avtomobil, ki je po megafonu sporočal, naj bomo vsi doma. Takrat sem se zavedal, da je situacija zelo resna.
Po moje sem v času karantene že 4-krat opral vse avte in pokosil travo okoli hiše. Dela ne zmanjka, a volje do njega pa. Trikrat tedensko usposobim robota za čiščenje bazena. Ta opravi delo bolj učinkovito in hitreje od mene. Poleg vsega dela, ki mi ga dajo starši, morem opraviti tudi stvari za šolo, tega pa ni malo. Vsak dan si vzamem uro do dve za opravljanje šolskih obveznosti. Do sedaj sem opravil vse naloge in upam, da ne bom česa pozabil.
Po pravici v karanteni kar uživam in nimam nič proti, da bi trajala še kakšen mesec.
Anonimno

IMG_20200415_081048
Koronavirus – tihi ubijalec

Zanimivo je, kako hitro smo se ljudje prilagodili na spremembe, ko je zmanjkalo alternativnih možnosti. To je še posebej očitno sedaj, ko se je življenje kar naenkrat ustavilo.  Na nek način smo vedeli, kaj nas čaka, če virus pride do nas. Po televiziji smo spremljali dogodke, ki so se dogajali najprej samo v Aziji, in upali, da nas to ne doleti. Vendar se je virus neukrotljivo širil naprej po svetu. V Evropi se je najprej pojavil v Italiji, kasneje pa so potrdili primere virusa še drugod po Evropi. Sedaj je tudi pri nas in samo čakamo, kaj se bo še spremenilo v teh izrednih razmerah.
Ta virus ne spoštuje državnih mej. Ni kitajski, naš je. Ta virus je v Franciji, Španiji, Ameriki, Avstraliji – trenutno je v okoli 200 državah in območjih po svetu. Vsi smo člani velike družine, barva kože, jezik, ki ga govorimo in kulture v očeh nalezljive bolezni ne štejejo nič. V očeh sveta smo si različni, v očeh virusa pa enaki. Enaki smo tudi v trpljenju, bolečini izgube ljubljene osebe.
Vsi imamo radi nadzor. Morda lahko ta občutek nadzora primerjamo z mehurčkom, ki ga je razpočil koronavirus in s tem razkril resničnost – da v resnici nimamo takšnega nadzora. Zaprle so se šole, lokali, uvajajo se ukrepi, uporabljamo razpršila, razkužila, se izogibamo sosedom in si nenehno umivamo roke, da bi zmanjšali tveganje. Toda ali situacijo nadziramo? Komajda.
Kdor je bil pred časom v Italiji ali pozna koga, ki se je okužil, že ve, da se ljudje z njim neradi družijo. Izogibajo se mu, četudi nima virusa. Marsikoga bolj kot virus prizadene odmik prijateljev in celo družine. Biti izključen in izoliran ni lahka stvar, saj smo ustvarjeni za odnos. Ne pozabimo na človečnost!
Svet se spopada z nevidnim, smrtonosnim sovražnikom. Vsak se poskuša po svoje soočati z grožnjo, ki jo predstavlja virus. Naj te grozote, strah, karantena zapiranje šol, spreminjanje uredb in sprejemanje vedno novih ukrepov ne bodo zaman. Držite se pravil in ostanite doma.
Anonimno
Spremembe

Lahko bi rekli, da se je letos 13. marca svet ustavil. Koronavirus je premagal skoraj 196 držav — 8 milijard ljudi je prisilil ostati doma. Med njimi sta seveda tudi Slovenija in Avstrija. Zaprli so šole in vrtce, večina samostojnih podjetnikov je morala zapreti svoja vrata in ostati doma. Delo za službo in šolanje se je začelo od doma. Vse nam je bilo novo, znašli smo se pred veliko preizkušnjo. Spraševala sem se: ˝Kaj bomo naredili? A bomo zmogli? Kdo ve?“
Ko smo v šoli izvedeli, da do nadaljnjega ostajamo doma, se nam je zdelo po eni strani super, po drugi strani pa si nismo mogli najbolje predstavljati, kaj to pomeni in kako bo. V šoli so nam profesorji razložili, kako naj bi pouk potekal, vendar je bilo vse skupaj novo tudi za njih in sami niso najbolje vedeli, kako in kaj, vendar mislim, da delo upravljajo odlično in jim gre vedno bolje.
Še pred enim mesecem sem  bila lahko normalno zunaj, se družila s prijatelji, hodila normalno v šolo in raziskovala svet. Sedaj pa moj dan izgleda precej drugače. Večino časa sem v krogu svoje ožje družine, ven grem lahko zgolj v naravo, delam za šolo, opravljam treninge doma in zvečer govorim s prijatelji. Praktično je vsak dan enak prejšnjemu. Po radiju, televiziji in na socialnih  omrežjih govorijo samo še o virusu in to mi gre počasi že na živce. Zdi se mi,  da je vsaka novica, ki jo slišim ali preberem, bolj negativna. Sama se sprašujem, kaj je pomen teh negativnih novic in zakaj vsako stvar ljudje gledamo z negativne strani. Tudi sama sem spadala v skupino negativcev in to priznam, vendar ko spoznaš ljudi, ki pri vsaki stvari najdejo vsaj nekaj pozitivnega, začneš tudi sam gledati na situacijo malo drugače. Sama sem po uri pogovora s fantom, ki mi je pokazal, da ni vse tako črno belo, našla tisto pozitivno stran korone.
Karantena mi je omogočila, da se zopet povežem z družino, ki jo, odkar se šolam v tujini, vidim veliko premalo. Ugotovila sem, da imam super sestro in brata, ki jima res lahko zaupam. Po dolgem času sem imela dober pogovor z mamo in odkrila, da je moj oče car, ki me vedno spravi v dobro voljo. Že dolgo nas nisem videla tako srečnih in nasmejanih, ko smo skupaj. Vsak moment, ko sem z njimi, cenim kot da je zadnji. Vmes smo imeli tudi veliko noč, ki je bila precej drugačna od prejšnjih. Nismo mogli k maši ali obiskati drugih sorodnikov, zato se mi zdi, da ni bila tako doživeta kot prejšnje, ampak še vseeno je imela nek svoj čar velike noči.
Odkar smo v karanteni, se je ozračje očistilo za približno 40 %. Ljudje smo se umirili in nehali hiteti. Vzeli smo si več časa zase in za svoje najbližje. Počnemo stvari, za katere prej nismo imeli časa, pri tem pa še vedno ostajamo doma.
Šolanje in druženje s prijatelji je postalo zgolj virtualno, ampak mislim, da nam gre super. Hvala bogu za vso napredno tehnologijo in aplikacije, preko katerih se lahko povežemo. Z razredom smo prejšnji teden opravili tudi ZOOM  konferenco.
Upam, da se situacija počasi umiri in se vrnemo v šole ter zaživimo normalno življenje, čeprav se mi zdi, da nikoli več ne bo tako kot prej.
Nika Demšar, 2. letnik

IMG_20200417_132509

Življenje v karanteni

Že proti koncu prejšnjega leta nas je presenetila novica, da se na Kitajskem širi nov virus. Ta je sprva predvsem prevladoval samo na Kitajskem, z začetkom marca pa je virus izbruhnil tudi v naši sosednji Italiji. Zaradi prepočasnih ukrepov se je virus razširil tudi po preostali Evropi in situacija je bila 12. marca 2020 razglašena za pandemijo. In tako se je celemu svetu življenje obrnilo na glavo, vse prireditve, koncerti in počitnice odpovedane, trgovine in restavracije zaprte, šolanje pa se izvaja preko interneta.
Zdaj smo v karanteni že en mesec in moram priznati, da se mi to ni zdelo nekaj groznega, ko sem izvedela, da bomo doma in se tako tudi šolali. Tako se lahko zbudim malo kasneje kot po navadi, nato naredim nekaj za šolo in ker za posamezni predmet rabiš manj časa kot bi to bilo v šoli, imam popoldne več časa zase. Vseeno poskušam dan preživeti povsem navadno, zjutraj vstanem ob osmih, pojem zajtrk in pogledam kaj na televiziji. Ob desetih začnem z delom za šolo in vedno poskusim končati največ, kar je možno. Po kosilu imam pavzo, nato nadaljujem z delom, če pa sem za tisti dan končala, si vzamem popoldan za ustvarjanje. Po navadi ustvarjam v svoj kpop ali bullet journal, včasih pa kaj narišem tudi na list papirja. Okoli šeste ure vsak dan telovadim, zvečer pa pogledam kakšno serijo.
Tako nekako preživljam svoje dneve in če sem popolnoma iskrena, že kar malo pogrešam šolo, predvsem internat in naše druženje in pa hrup, saj res nisem navajena takšne tišine. Čeprav sem zdaj že kar navajena na takšno življenje, sem prvi teden v karanteni preživela kar malce pod stresom, saj smo naenkrat dobili veliko nalog in tudi sem morala v trgovino. To pa je bilo res grozno, saj sem bila popolnoma prestrašena in v tej paniki sem polovico stvari pozabila kupiti. Nekaj pa sem se tudi naučila iz te situacije: življenja, svobode, šolanja in na splošno vse, kar imamo, ne smemo vzeti tako samoumevno in uživati v vsem razkošju. Predvsem pa sem videla, da ljudje res zanjo stopiti skupaj, ko je to treba. Upam, da se ta situacija čim prej umiri, da se lahko življenje vrne v normalo in da nikoli več ne doživim česa takega.
Katja Vesel, 2. letnik

Refleksija o preživetih tednih doma

Prve novice o tej neznani bolezni so prišle iz Kitajske. Takrat temu sploh nisem namenjala velike pozornosti. Mislila sem si, da je to samo nepomemben izbruh nepomembne bolezni. Ampak se je izkazalo drugače.
V začetku marca smo bili obveščeni, da je situacija v Italiji resna. S tem so bili naši izleti v Lignano in Rim odpovedani. V petek,  13. marca, pa se je tudi v Avstriji začela karantena in šole so se zaprle. V enem tednu smo morali preseliti svoje življenje nazaj v naše domove po Sloveniji in Koroški. Zame je bil to velik šok, saj se je s tem začel prvi mesec, odkar sem v srednji šoli, da sem bila ves čas doma. Priznam, malo me je bilo strah, saj nisem vedela, kako se bo naša družina odzvala na to. Kar naenkrat smo bili vsi doma in tega nismo vajeni. Ampak po prvih nekaj dneh sem ugotovila, da bo naša družinska situacija v redu. Z začetkom karantene pa sem vedela, da mi bo težko, saj sem zelo rada v naravi, in ne morem biti dolgo časa pri miru. Ko sedaj gledam nazaj, vidim, da sem se lepo prilagodila situaciji. Trudim se, da se dovolj gibam in da se moje prehranjevalne navade ne spremenijo preveč. Ampak je težko. Ker ne smem iti nikamor, veliko svojega časa preživim na socialnih omrežjih. Tam pa je sedaj veliko različnih pogledov na nastalo situacijo. Nekateri so veseli, da so lahko doma, spet drugi pogrešajo svoje prijatelje in partnerje. Jaz spadam med slednje. Odkar sem v karanteni, sem ugotovila, da mi je Avstrija postala drugi dom. Po pravici povedano bi bila rajši tam v karanteni, samo da lahko preživljam čas s prijatelji. Nočem, da to zveni kot da ne maram svoje družine. Mi je pa težko, ker nimam družbe oseb moje starosti, čeprav ta karantena sploh ni tako zelo slaba. Ker preživljam večino svojega časa sama, sem ugotovila veliko novih stvari. Spet sem začela risati in slikati, veliko tudi pojem in plešem. To so bistvene stvari, ki mi v internatu manjkajo, ker enostavno nimam časa še za to.
Ko me bodo po koncu karantene vprašali, kaj sem delala, bo moj odgovor preprost. Spala, telovadila, jedla in delala za šolo. Včasih sem si vzela kaj časa zase, ampak nikoli ni trajalo dolgo. Vseeno pa upam, da se situacija čim prej izboljša.
Anonimno
Leto 2020 — šok sveta

Se še spomnim sestre, ko je decembra leta 2019 na twitterju brala novice o nekem virusu, ki je izbruhnil na Kitajskem. Spomnim se očetovih besed, ko je rekel sestri, če sploh ve, kako daleč je Kitajska.  Sestra pa je samo odgovorila, da bomo videli, ko bo cel svet okužen. Res je, da hodi v takšno šolo in smo pač mislili, da je samo malo preveč poglobljena v mikrobiologijo.  Ker sem to večkrat na dan poslušala, sem tudi sama začela dajati  pozornost virusu, ki je izbruhnil v mesto Vuhan. Sedaj sedim doma za mizo v karanteni in pišem domačo nalogo o virusu, ki mi je onemogočil obisk šolskih klopi, trgovin, prijateljev, sorodnikov … Mislim, da si tega od nas nihče niti približno ni predstavljal, da se bo razpletlo tako kot je sedaj. Nošenje rokavic, mask ter redno razkuževanje so postali naša stalnica, brez katere ne smemo zapustiti naših domov. Včeraj sem šla prvič v času karantene v trgovino in bilo mi je zelo nelagodno, saj je težko opisati te občutke, ko so vsi ljudje okrog mene bili zamaskirani.
Prvih nekaj dni smo se doma »spotikali drug ob drugega«, saj nismo bili navajeni, da smo vsi doma, da ne gremo v službo ali šolo ter da ne smemo zapustit naših domov, če ni nujno. Jaz sem si naredila urnik, na katerega sem si za vsak dan posebej napisala, kaj bom počela. Nanj sem napisala šolske in domače obveznosti, ter vsak dan novo osebo, ki jo bom poklicala. Prvi teden karantene sem dojemala kot počitnice, zato sem pozno v noč gledala serije in filme. Če je bilo v preteklih tednih karantene sončno vreme, sem odšla pred hišo in igrala odbojko. V domači občini sem šla tudi na sprehod s sestro ali pa kar sama. V karanteni me je najbolj motilo in me še zdaj moti, da ne morem obiskati prijateljev ter dedka in babice, ker jih res zelo pogrešam. Začela sem še bolj pomagati doma in veliko več časa preživljati v kuhinji.
Moje mnenje je, da so se ljudje v času karantene bolj povezali med sabo. Nekateri so svoj prosti čas začeli preživljati tako, da so se s svojimi slišali preko družbenih omrežji, spet drugi so začeli bolj športati, nekateri pa opravljati razna domača opravila. Virus bo za svetovno gospodarstvo (trgovine, kozmetične salone ter druge storitve) prinesel veliko slabosti.  Pozitivna stran tega virusa pa je, da smo se ljudje ustavili, zadihali ter se posvetili drobnim stvarem v življenju, ki jih prej nismo opazili.
Anonimno

Koronavirus

Zdaj sta minila že skoraj 2 meseca, odkar se je naše življenje po svetu zelo, zelo spremenilo. Spomnim se tistih prvih dni govora o koronavirusu, takrat je bila ta epidemija razvita samo po Kitajski in v sebi sem si takrat vedno govorila, da strah ni potreben, saj to do nas že ne bo prišlo.
Minevali so meseci in kar hitro se je ta virus pojavil tudi pri nas. Države so začele ukrepati in po hitrem ter zelo nepričakovanem postopku so se sprva zaprle šole in vrtci. Takrat se mi je to zdelo kar „kul“, ker šole sem imela že čez glavo, dom pa sem vedno bolj pogrešala. Čez teden ali dva pa so se ti ukrepi zelo zaostrili, začele so se zapirati gostilne, trgovine z oblačili, cvetličarne, slaščičarne, razne proizvodnje itd. Prepovedali so tudi druženje, skratka bilo je grozno. Mene je bilo najbolj strah, kako bom zmogla biti cele dneve doma z družino, saj sem bila vajena dneve preživljati zunaj s prijatelji, za družino pa sem si redko, prav res redko vzela čas. Moram priznati, da so bili začetki karantene zame zares težki, enostavno nisem vedela, kaj še naj počnem sama s sabo, večino dneva sem bila na telefonu in se smilila sama sebi; ko pa so dnevi počasi minevali, pa sem si kar hitro našla zaposlitve. Pričela sem se veliko družiti s svojo družino, hoditi v hribe, kolesariti, pisati dnevnik, brati knjige, delati za šolo, in tako sem spoznala, da mogoče ta karantena sploh ni tako slaba kot se je zdela na začetku. Začela sem veliko bolj ceniti normalno življenje in ugotovila, da živimo v luksuzu, imamo vse, kar želimo, lahko gremo kamor si želimo, a tega na žalost ne opazimo in tudi ne znamo ceniti, ker vedno, ko imamo nekaj, želimo še več in nikoli nam ni dovolj. Zato se mi zdi dobro, da so nam za nekaj časa vzeli nekakšno svobodo, da bomo sedaj lahko začeli ceniti normalno življenje. Seveda si želim kljub temu, da sem se na karanteno dobro navadila, da bi se življenje hitro postavilo nazaj na stare tire, saj že zelo pogrešam prijatelje in nakupovanje, predvsem pa, da bom lahko šla na sprehod, ne da bi se morala izogibati ljudem.
Do normalnega življenja nas loči še nekaj časa, a pomembno je, da smo doma z družino in se imamo radi. Vse se bo uredilo, le potrpežljivi moramo biti in upoštevati ukrepe države, ker samo tako bomo pripomogli, da se bo naše življenje vrnilo nazaj.
Tia Praprotnik, 2. letnik

Koronavirus

Leta 2020 se je začela nova pandemija, ki so jo poimenovali COVID-19 (koronavirus). Prvi primeri okužb so se najprej pojavili na Kitajskem, kasneje pa se je virus razširil po svetu. Najhuje je bilo v Italiji, kmalu za njo pa so sledile Španija, Združene države Amerike ter Francija. Virus je zahteval veliko smrtnih žrtev.
Da preprečimo okužbo, moramo biti primerno zaščiteni. Pomembna je osebna higiena, nositi moramo zaščitno masko ter zaščitne rokavice. Javno življenje se je ustavilo. Zaprli so šole, vrtce, restavracije, hotele, prepovedali so zadrževanje na javnih prostorih ter druženje na prostem.
Na začetku so se mi vsi te ukrepi zdeli nepotrebni, vendar ko je število okužb začelo naraščati, sem razumela, da ta virus ni le igra, ampak je situacija resna. Trinajstega marca smo tudi na naši šoli zaprli vrata ter se odpravili domov. Pričel se je pouk na daljavo, življenje se nam je obrnilo na glavo. Prepovedano je bilo hoditi iz občine, v kateri živimo, nismo se smeli videti s prijatelji, zadrževali smo se lahko le na domačem dvorišču, v trgovinah pa so bile police prazne. Nekaterih živil kot so moka, kvas, jajca se ni dalo več dobiti in tudi sredstva za osebno higieno so bila ponekod izropana.
V Sloveniji smo hitro ukrepali, da se virus ne bi preveč hitro razširil. Prav zaradi tega smo število okužb bistveno omejili. Po treh tednih so ukrepe sprostili. Lahko smo začeli hoditi na krajše sprehode, ter zapustili občino. Vendar samo z izjavo, v kateri mora biti potrjeno, da imaš zemljišče, ki ga moraš vzdrževati, ali če imaš bližnje sorodnike, za katere moraš skrbeti.
Trenutno še ni znano, kdaj se bomo vrnili nazaj v šolske klopi, ampak upam, da čim hitreje. ☺
Urša Kuhar, 2. letnik

Kako hitro se vse lahko obrne

Ob misli na to, kaj se dogaja te dni, me kar malo spreleti. Niti ne vem, kje bi začela. Ne vem, ali vse prav razumem. Ne vem, ali sem jezna,vesela, prestrašena, zmedena. Najbrž kar vse od naštetega.
Pa da začnem od začetka. V petek, 13. marca 2020 se je na svetu zgodila velika sprememba, kajti zavzel nas je virus, covid-19, ki naj bi pobil že veliko ljudi. Zaprle so se določene trgovine, kozmetični saloni, frizerji, šole, vrtci … in to samo zaradi enega virusa.
Moje življenje se ni toliko spremenilo. Recimo, da je bila največja sprememba to, da sem konstantno doma, saj prej nisem bila nikoli. Moram reči, da mi je bilo prvih 20 dni zelo prijetno, ker sem oseba, ki se dobro počuti v svoji družbi in sem rada sama. Za šolo sem lahko delala na svoji domači postelji in ob tem poslušala svojo najljubšo glasbo. Šport sem delala, kadar se mi je zahotelo. Rada kuham, zato sem vsak dan nekaj kuhala ali pekla. V glavnem sem vedno našla nekaj za početi in se pri tem tudi zabavala. Prve dni smo se sicer z domačimi veliko kregali,  zato smo morali najti nekakšen skupni jezik.
Sedaj, ko je situacija takšna, da ne vemo, kako dolgo bo to še trajalo, se je moje mnenje spremenilo. Nikakor mi ni več tako všeč, kot mi je bilo na začetku. Pogrešam prijatelje, svojega fanta, druge sorodnike …
Kaj si mislim o vsem tem? Hm, saj še sama ne vem. Ali je vse to samo neka prevara, ali je res tako resno kot vsi pravijo in kaj bo v prihodnosti? Vse to mi roji po glavi. Mislim, da sama ne morem vplivati na to, kaj bo v prihodnosti, razen da upoštevam ukrepe in navodila države. Seveda upam na najboljše in da bo kmalu vse tako kot je bilo.
Eva Lunar, 2. letnik