Urhu v slovo

img_3472-2
Datum: 20. 10. 2016
Kategorija: Blog

Dragi Urh,
bil si naš sošolec, prijatelj, učenec, sin, brat predvsem pa oseba, ki nas je vedno spravila v dobro voljo.
Na tvojem obrazu je vedno sedel nasmeh, ki je pregnal naše dnevne oblake. Težko nam je, ker nas ne bo več pričakala postava s sijajem v očeh in jamicah v licih. Težko nam je, ker nas ne boš več spravljal v smeh, še težje pa nam je, ker ne bomo več slišali tvojega glasu in prikupnega narečja.
Ne bomo pozabili vseh lepih in veselih trenutkov, ki smo jih doživeli s tabo. Za vedno nam boš ostal v spominu kot nasmejan in prijazen fant, ki je vedno rad pomagal po svojih najboljših močeh. Vedno si držal z nami in nas spodbujal. Znal si poslušati. Nikoli si nisi delal skrbi, tudi če je to vplivalo na tvoje ocene. Imel si tudi veliko talentov, čeprav jih nisi pokazal. Nikoli bal se nisi ničesar, svoje življenje neskončno si živel, videl preko tega kar so drugi, luč, ki je zacelila vsa strta srca si bil.
Urh vedi, da boš za vedno ostal v naših srcih in čeprav te telesno ni tu, vemo, da boš vedno z nami. Radi te imamo in pogrešamo te.
Vedno tvoji.
Iza Kuhar, sošolci 2. letnika

Ko sem lani prevzela razredništvo tega letnika, sem bila malo živčna, ker nisem vedela natančno, kaj me čaka – kakšni bodo dijaki in dijakinje, ali bo uspelo, da bomo res razredna skupnost in še več. Bila sem pa tudi radovedna in se veselila nove naloge pospremiti mlade ljudi do mature in doživeti, kako se razvijajo v teh petih letih skupne poti v odraslo osebo.
Po navadi življenje tudi tako poteka. Seveda so nekateri, ki se odločijo drugače in se prepišejo v drugo šolo zaradi tega ali onega razloga, a navadno ne pride do večjih sprememb.
Tokrat je bilo povsem drugače. Še prejšnji teden smo bili s sestro Uršo in dijaki od srede do petka v Repnjah in uživali v skupinskih dejavnostih in raznih igrah daleč od šolskega vsakdana. Zanimivo in lepo mi je bilo opazovati, kako dobro se razumejo sošolci, kakšno dobro vzdušje izžarevajo in koliko smeha jih obdaja.
Dva dni navrh je bilo vse drugače, eden je naenkrat manjkal in bili smo globoko pretreseni. Naenkrat je bilo konec smeha in veselja, napočil je čas žalovanja in joka.
Ko smo se v ponedeljek po tej žalostni nesreči družili v šoli, da bi skupaj žalovali, jokali in molili, smo se zavedali, kak poseben človek je bil naš Urhi. Medtem ko smo skupaj izdelali plakat o njem, smo se ga spominjali in ugotovili, da je znal vsakogar spraviti v smeh. Tudi če nisi hotel, si se ob njegovih izjavah in akcijah moral vsaj smehljati. To je bil njegov poseben dar. Pogrešali bomo našega Urhija – sošolci in sošolke, učitelji in učiteljice, vsi v Šentpetru. 
Dragi Urh, rada bi te skupaj z drugimi pospremila do mature in videla, kakšen bi bil čez tri ali štiri leta, a ni bilo namenjeno, prišlo je drugače. Sem pa prepričana, da tudi če ne sediš več na svojem mestu v drugi vrsti v naši učilnici, boš še vedno del nas in naše razredne skupnosti.
Hvala Urh, da si bogatil našo razredno skupnost, našo šolo. Počivaj v miru.
Sonja Koschier, razredničarka