Ustvarjalnost

V rubriki ustvarjalnost bo našlo svoje mesto raznoliko kreativno udejstvovanje naših učencev, bodisi na glasbenem, likovnem, literarnem ali katerem drugem področju.

pisana

MOJ B(L)OG

Sveto pismo je Božja beseda. V njem so zapisana vsa “pravila”,
dejanja, želje, čudeži … Skozi zgodovino se je pomen spreminjal, še
vedno pa velja za eno najpomembnejših knjig. Vsaj v Cerkvi. Najbolje poznani so evangeliji apostolov.

Blog. Kaj je blog? Verjetno “dnevnik na računalniku” ali pa nekaj
podobnega. V dnevnik največkrat zapišemo želje, dejanja, dogodivščine
in podobno. Tako nekako je potem Sveto pismo Božji dnevnik. Ne razumite me narobe, vendar si lahko predstavljate svetega Petra, kako namesto s peresom in črnilom Božjo besedo zapisuje na iPad? Smešen prizor. Ali pa kako se na spletu pojavi posnetek  Jezusove pridige in pod njim
piše: ” Božji sin pripoveduje novo zgodbo. #blessed #storytime #amen”.

Pridiga o izgubljenem sinu. Gotovo jo vsi poznate, kajne? Sin odide od hiše, ko pa pride nazaj, ga oče z ljubeznijo sprejme. In če bi imel drugi sin blog? Kaj mislite, da bi napisal?

Datum: Deževen dan pred žetvijo, nekaj stoletij pred Kristusom

Moj brat je danes odšel od hiše. Oče mu je dal njegov delež
premoženja. Kolikor ga poznam, bo vse zapravil in zapil. Jaz sem ostal
doma in skrbim za kmetijo …

Datum: Nekaj dni po žetvi, nekaj stoletij pred Kristusom

Po njegovem potepanju se je moj brat danes vrnil. Kot sem predvideval, je zapravil vse, kar je imel. Osramočen se je vrnil in pokleknil pred očeta. Ta mu je v zameno pripravil pojedino, mu dal nova oblačila, med njimi novo Gucci trenirko, Puma superge in čisto novo Rolex uro. In kaj dobim jaz??? Staro haljo, ki izgleda, kot da bi prišla “iz štale”.
Hvala, oče…

Kaj pa Bog? Božji blog. Hmm, ne sliši se slabo … Vendar, ko to omenim,
si ne morem predstavljati nič drugega kot to:

Dan, ko sem ustvaril svoj blog
Danes sem ustvaril nov planet. Poimenoval sem ga Zemlja, veste kot …
zemlja. Sicer je bila nekam pusta, temna in prazna. Odločil sem se, da bom naredil luč. Imenovala se bo dan, tema pa noč. Izvirno, kajne? Svetloba mi je všeč. #light #dark #god

1. dan
Zemlji je nekaj manjkalo, zato sem ustvaril obok. Ločil je vode od voda. Imenoval sem ga nebo. Sliši se tako … nebeško.

2. dan
1. del/dopoldan:  Povsod je preveč vode. Malo sem eksperimentiral in je malo odstranil. Kar je ostalo, sem poimenoval kopno.

2. del/ popoldan: Nekaj manjka … O MOJ JAZ! Zakaj ne bi naredil nekaj velikih zelenih stvari, ki rastejo in obrodijo … to, kako se jim že reče?
Hmm, … sed, sadovje … seme! Ki obrodijo sadje s semeni! Zemlja
bo imela veliko vrst in … in … in … všeč mi je. Dobro je.

3. dan
Ko nisem mogel spati, sem se odločil, da bom naredil dve luči. Veliko, ki bo svetila podnevi, malo manjša pa bo svetila ponoči. Postavil sem ju na nebo. Ponoči izgledata res lepo. Kljub temu, da sem osvetlil noč, se mi je zdel dan še presvetel, zato sem soncu odščipnil nekaj trilijard žarkov in jih potresel po nebesnem oboku.
Ogledate si jih lahko na mojem instagramu: http:www.instagram/bog/nočnonebo
Tiste male stvari se imenujejo zvezde.

4. dan
Čeprav je Zemlja polna dreves in rastlin in sadov in voda, sem se
odločil, da bom ustvaril nekaj, kar bo plavalo in letelo. V vodo sem
postavil velike morske živali. Nekaterim sem dal velike zobe, druge pa sem naredil ogromne. Za vodo je torej poskrbljeno. Še vedno pa manjkajo živali na nebu. Poimenoval sem jih ptice in jim dal krila, da letajo po nebesnem oboku.
Sicer sem imel nekaj težav z nekaterimi od živali. Nadangelu Gabrielu
se je zdelo smešno, da bi ustvaril žival, ki bi lahko plavala, vendar
živela na kopnem.  Predlagal je, naj naredim kljunaša …  Nisem vedel, kaj bi z njim, zato sem ga postavil v Avstralijo.

5. dan
Malce sem razmišljal in zakaj ne bi res naredil živali, ki bi lahko hodile po kopnem? Tako so nastali kuščarji, živina in zveri. Med seboj se res razlikujejo. NEEEEEE, iti moram, žirafa je spet pohodila miš! BRB (be right back)
#dadtroubles #hardjob

6. dan
Čeprav je Zemlja že precej razgibana, sem se odločil, da ji dodam še nekaj. Po svoji podobi sem ustvaril zadnjo vrsto. Človeka. Gospodoval bo ribam v morju, pticam na nebu in vsemu, kar se giblje. To je moja najboljša stvaritev do zdaj. Moški in ženska. Moj sin in moja hči. Dal jima bom vse, kar imam. Blagoslovil ju bom.

7. dan
Ustvaril sem Zemljo. Dal sem ji luč in temo. Morje in kopno. Rastline.
Sonce in luno. Morske in kopenske živali ter živali, ki letijo. Sina in hči. Prepustil jim bom to stvaritev.
Blagoslovil sem Zemljo in se odpravil k počitku.
#tired #happy #proud

Všečki: 7.000.000.000
Število komentarjev: 758.292.098

@papa_francesco: Hvala, dragi oče. Zemlja mi je zelo všeč.
@peterSkala: @papa_francesco Se absolutno strinjam. <3

@NadangelGabe: Men so fuul ušeč une stvari v Avstraliji! 😉
@NadangelMihael: Gabriel, a kljunaši? Men tud!

@KristinaMlakar: Brez besed sem … Neverjetno, da je to naredil sam …
upam, da ni razočaran nad nami in smo mu v ponos …

Kristina Mlakar, 4. letnik
1. mesto natečaja Pisana promlad 2018

32862242_1945296572447660_9163140407633117184_n

NA POMOČ!

Na pomoč! Krik, ki bi moral iz mojih ust. A v množici, ki me obkroža, ga slišim le jaz. V moji glavi. Neprestano se oglaša. Kot bi hotel uiti. Planiti na prosto. Kot neizprosen val porušiti pred seboj vse. In vendar molčim. Raje si nadenem lažni nasmeh na obraz. Znotraj pa se počutim ujeta. Ujeta v temno, mračno sobo. Brez oken in vrat. Brez izhoda. Brez luči na drugem koncu. Medla svetloba prihaja le iz zračnika na stropu. Kot opozorilo, da obstaja rešitev. A je komaj vidna. Tam daleč nekje. Nedosegljiva. A prostor se počasi krči. Kot da sem v zračnem mehurčku. Postaja vedno manjši in manjši. Sama sebi jemljem zadnje dihe. Zmanjkuje mi zraku. Srce mi noro razbija. Komaj še lovim sapo. Nemočna kličem na pomoč. Kriki pa odmevajo v praznem prostoru. Nihče jih ne sliši. Želim si ven. Želim si, da poči mehurček. Želim, da bi me kdo vprašal, kako sem. Iskreno vprašal. In poslušal moj odgovor. In ga tudi slišal. In razumel. S  srcem in glavo. Potem bi vedel. Vedel bi, kaj se dogaja. Vedel bi, da sem tam. V temni sobi brez izhoda. Zbudim se s krikom na ustih. In ne morem več zaspati. Ali je to znak? Krik bi moral iz mojih ust. A ga ni. Na pomoč!

Sanda Bevčar, 4. letnik
2. mesto natečaja Pisana promlad 2018

DU

DU_IMG_20160205_171711

Ich bin dir dankbar,

du bist unbezahlbar.

Immer für mich da,

für dich ist das sonnenklar.

 

Verdank dir mein Leben,

hast mir gezeigt Liebe zu geben

und Güte zu schenken.

Kann durch dich nur mehr positiv denken.

 

Hast einiges durchgemacht

und doch so viel geschafft.

Warst nie betrübt,

sondern immer vergnügt.

 

Durch dich,

bin ich geworden ich.

Hab mich Sachen getraut,

und Geheimnisse gut im Herzen verstaut.

 

Ich verstecke mich nicht mehr,

da ich das Leben so sehr begehr‘.

Gibst mir ein gutes Befinden,

das meine Tränen lässt verschwinden.

 

Kann nicht immer bei dir bleiben,

nicht immer dein Engel sein,

du musst nach vorne sehen,

und es bitte verstehen.

 

Egal was andere sagen,

das ist deren schlechtes Betragen.

Ich kenne die Wahrheit,

und ihre Schönheit.

 

Es gibt viele Idioten,

die Lügen verbreiten.

Ich glaube kein Wort,

so schwebe ich lieber hinfort.

 

Verzweifle nicht,

ich schalte an das Licht,

und die Dunkelheit um dich erlischt.

Denn du bist perfekt, wie du bist!

Vergiss das nicht!

 Katarina Urank, 5. letnik

IDILA

Idila_P1100475

Po strunah harfe drsijo sloki prsti,

na steni Klimtova slika,

dragi pije črni čaj.

 

Ob oknu stoji zlat inštrument,

ledena sveča, hladna in popolna kot obojestranska ljubezen,

močna aroma črnine dominira.

 

Samotno na pogled, vsak v svojem kotu, v svojem svetu,

sneg naletava,

moja sreča.

 

Ana Ogris, 3. letnik

Erinnerungen

Sterne_IMG_20160205_173109

Sterne am Himmelszelt,

sind wichtiger als jedes Geld.

Zumindest für mich,

denn sie erinnern an dich.

 

Bist schon vor einiger Zeit gegangen,

die Erinnerungen jedoch langsam nur verblassen.

Die Umarmungen spürt man noch,

man fällt aber nicht mehr ins tiefe Loch.

 

Der Nachthimmel ist magisch,

die Musik melancholisch.

Verzeihe mir die Tränen,

ich wollte nur mit dir reden.

 

Glaube mir,

ich vergebe dir.

All der Schmerz wird vergehen,

du bleibst im Herzen immer bestehen.

 

So sage ich auf Wiedersehen,

die Verbindung bleibt hoffentlich bestehen,

wenn nicht, dann sei gewiss,

ich vermisse dich.

 

Katarina Urank, 5. letnik

Okno

okno_IMG_20160211_090126

Okno. Sprašujem se kaj bi to lahko pomenilo. Ampak bolj ko razmišljam manj idej imam. V mislih si ponavljam: »Okno, okno, okno…«, pa nič. Odločim se, da vprašam brata na kaj on pomisli, ko nekdo reče »okno«. Ko sem prišel do njega sem rekel: »Ej Rok! Kaj zate pomeni beseda okno?«. Rok mi odgovori: »Okno…to je mhhhh…okno je pač okno.«. Z njegovim odgovorom nisem bil zadovoljen, saj sem si mislil: »Če je okno okno, je potem postelja postelja in omara omara.«. Šel sem vprašat očeta, ki je mizar. Rečem mu: »Oči, kaj je zate okno?« Oče mi odgovori: »Okno so štiri deske zbite skupaj, v sredini pa je steklo.«. Po tem odgovoru sem bil še bolj razočaram, saj tako slabega odgovora nisem pričakoval. Odločil sem se, da vprašam še mami. Mami mi je rekla, da si pod besedo okno predstavlja nekaj, kar nam odpira nove poti. Zahvalil sem se ji za to misel, ampak jaz sem potreboval svojo edinstveno idejo.

Pogledal sem še v internetni SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika). Tam je pisalo, da je okno lahko odprtina v vozilu, zgradbi, rovu, pregradi ali pa odprt, svoboden prostor, ki omogoča različno delovanje. Na internetu je pisalo tudi, da je okno prozorna ali prosojna odprtina, ki omogoča prehod svetlobi. Etimologija pa razlaga, da ta beseda pomeni »oko hiše«. Vsi ti odgovori mi še vedno niso pomagali.  Iz tega pa sem ugotovil, da si vsak ob neki besedi misli nekaj drugega.

Ponoči sem premišljeval, kako bi bilo živeti brez oken. Težko sem si predstavljal, saj brez oken sploh ne bi znal več živeti. V glavi sem si poskušal predstavljati, kako bi bilo, če oken nebi imeli. Ufff…mislil bi, da sem v zaporu in, da nisem svoboden. Ne bi mogel več opazovati življenja zunaj hiše in prečudovitega neba.

Naslednje jutro pa mi je v glavo šinila ideja. Okno, okno je nekaj, kar nas ločuje med zaprtostjo in svobodo. Je nekaj, kar nam daje občutek, da smo svobodni, pa čeprav smo zaprti v neki sobi.

Erik Selan, 2. letnik